Ali se tujega jezika zares lahko naučimo samo v nekaj mesecih?

Sedaj boste tisti najbolj skeptični odgovorili: »Ne, tujega jezika se ni moč naučiti samo v nekaj mesecih.« Drugi, večni optimisti, boste morda rekli: »Vse se da, če se le hoče.«, tretji pa boste rekli: »Ja, morda se pa res da, če se udeležimo kakšnih posebnih tečajev ali če jo mahnemo kam v tujino.« No, resnica leži nekje vmes. Tujega jezika se dejansko lahko dokaj dobro naučimo govoriti že v nekaj mesecih, edini – in zares edini – predpogoj je, da smo samodisciplinirani. Kaj konkretno razumemo pod pojmom samodisciplina? Človek v življenju nikoli in nikdar ne bo dosegel večjih uspehov, če ne bo samodiscipliniran; naj bo to kakšen športni cilj, shujšati za nekaj kilogramov, narediti izpit za avto ali naučiti se tujega jezika. Dejstvo je, da namesto nas nihče ne bo treniral, nihče nam ne bo pripravljal zdravih obrokov hrane in tudi ne telovadil namesto nas, nihče se ne bo namesto nas učil prometnih predpisov ali se usedel za volan in prav tako se tudi nihče ne bo učil slovničnih pravil in novih besed namesto nas. Kaj mislite, zakaj med množico športnikov zmagujejo le eni? In kateri so tisti, ki zmagujejo, ko pa popolnoma vsi trdo trenirajo? Med zmagovalce se prebijejo le tisti, ki premorejo dovolj samodiscipline, ki jim ni težko trenirati, tudi ko zunaj dežuje ali sneži ali ko jim trener reče: »Danes pa si lahko vzmameš prosti dan.« Vsi športniki imajo pred sabo enak cilj, zmagati ali dobiti vsaj eno od treh tako želenih medalj. Ampak samo želja in volja žal ne zadostujeta. Najuspešnejši športniki trenirajo skoraj vsak dan, pa ne zato, ker jim to ukažejo njihovi trenerji, ampak zato ker se tako sami odločijo in ker so samodisciplinirani.

Pojdimo vstran od športnega sveta, ki ima pravzaprav veliko skupnega z učenjem tujih jezikov in z dosego našega cilja: solidno ali precej tekoče govoriti tuji jezik. Zakaj PRECEJ tekoče in ne POPOLNOMA tekoče govoriti tuji jezik? Ker si ne smemo delati utvar, saj se še mnogim naravnim govorcem (native speakerjem) zatika pri govorjenju svojega maternega jezika. Naš prvi cilj naj bo SOLIDNO govoriti tuji jezik in ta cilj oz. ta nivo lahko (po želji in potrebi) nadgrajujemo.

Kako naj se lotimo tega cilja in uresničimo našo željo, da solidno ali precej dobro govorimo tuji jezik in kako nam pri tem pomaga samodisciplina?

V nadaljevanju je navedenih nekaj nasvetov, ki vas bodo pripeljali do tega cilja. Ti nasveti so namenjeni vsem tistim, ki se nenehno učijo – bodisi tujega jezika bodisi kakšne druge snovi – in tudi vsem staršem, ki želijo pomagati svojim otrokom. Vendar ne pričakujte od sebe in svojih otrok preveč in prehitro, hkrati pa tudi ne pričakujte premalo oz. si ne postavljajte svojih ciljev prenizko: npr. ocena 3 v šoli bo čisto dovolj ali sprijazniti se, da za silo razumem, kaj govorijo v tujem jeziku, za govorjenje pa bodo že poskrbeli drugi, ki govorijo boljše od mene (prijatelji, sorodniki, prevajalci, od katerih boste potem nenehno odvisni). No, pa se lotimo nasvetov, za katere upam, da vam bodo resnično v veliko pomoč in jih boste preizkusili v praksi.

Čas učenja

Zelo dobro je, da samemu sebi ali svojemu otroku določimo čas učenja. Nekateri se učijo raje zjutraj, drugi popoldan, tretji zvečer, ampak to je navsezadnje nepomembno. Pomebneje je, da si določimo npr. dva ali tri dni v tednu, ko se bomo učili tujega jezika in tudi kateri del dneva bo to. Npr. vsak torek in četrtek zvečer, od osme do devete se bom učil angleščino ne glede na to, ali bom hodil na tečaj tujega jezika, reševal vaje na internetu ali bral kakšno čtivo v tujem jeziku. Skratka, določiti si moramo termine in o tem obvestiti tudi svojo družino in prijatelje, saj nas potem ta čas nihče ne bo motil. In tukaj pride spet na plan naša samodisciplina. Zares se moramo potruditi, da se teh terminov držimo in ne iščemo izgovorov, kot so »Jutri bom začel, danes je tekma, danes pridejo prijatelji na obisk ipd.«. Če smo prijatelje obvestili o naši nameri in če so to res naši pravi prijatelji, jim niti na misel ne bo prišlo, da bi nas v tem času motili, saj bodo spoštovali našo odločitev. No, tu in tam si že lahko dovolimo kakšno izjemo, ampak naj bo teh izjem čim manj.

Odlašanje

Stavki, kot so »Naslednji teden pričnem z učenjem, nimam časa.« ali podobni, so nam vsem dobro znani. Čeprav se že odločimo, da bomo danes zvečer rešili nekaj angleških vaj ali prebrali del angleške knjige, je še vedno treba kaj postoriti – pospraviti mizo, oprati lase, postoriti kaj v garaži ali karkoli drugega. Zanimivo, da bi to lahko storili prej ali pozneje, ampak ne, to moramo postoriti še preden začnemo z učenjem. In kaj se potem zgodi? Običajno tisto stvar opravljamo tako dolgo, da nam potem zmanjka časa za učenje oz. za naš zastavljen cilj. Vse stvari lahko počakajo in jih lahko opravimo tudi pozneje ali celo jutri, ampak žal se velikokrat sploh ne zavedamo, da iščemo izgovor, s katerim odložimo učenje. Takrat nam – kot že tolikokrat poprej – zmanjka samodiscipline.

Prostor in okolica

Ljudje smo si različni in tako se eni raje učijo sede, drugi leže, tretji stoje ali kako drugače. Eni potrebujejo glasbo, drugi tišino. Eni se raje učijo sami, drugi v skupini. Kakršen koli je naš način učenja, ustvariti si moramo čim prijetnejši položaj in prostor za učenje. Morda se nekomu (predvsem otrokom) zdi, da bi se najraje učili na postelji, vendar je učenje najefektivnejše stoje ali celo med hojo (npr. po sobi), seveda pod pogojem, da ne rešujemo vaj ali pišemo zapiskov. Pa tudi to lahko navsezadnje počnemo stoje ob kakšni višji pisalni mizi ali regalu. Verjetno ste opazili, da je trend na bankah, uradih in tudi jedilnicah prešel na visoke pulte in visoke stole. Ta trend ni iz trte zvit. Visok stol nam namreč omogoča tako sedenje kot stanje ob njem, in če nas zabolijo noge, se lahko samo na rahlo prislonimo na stol. Ko menjujemo položaj svojega telesa ali se morda z zapiski v roki (ko ponavljamo snov) sprehajamo po sobi, poženemo kri po žilah. Če bomo ležali na postelji, bomo zagotovo zaspali veliko prej, kot če bomo stali ali če bomo v gibanju.

Preden najdemo prijeten kotiček in najboljši položaj za učenje, poskrbimo, da na telefonu izklopimo zvonjenje, telefonski ekran obrnemo vstran od našega vidnega polja in odstranimo druge moteče faktorje. Če se raje učimo ob glasbi, potem poskrbimo, da bo glasba takšne glasnosti, da ne bomo poslušali besedila pesmi ali govorjenja radijskih moderatorjev, saj bo to zmotilo našo pozornost in koncentracijo.

Motivacija

Odrasli običajno ne potrebujemo motivacije za učenje, saj nas življenje velikokrat prisili v učenje, npr. nova služba v tujini, tuji poslovni partnerji, predavanja ali potovanja po svetu ipd. Pa vendarle tudi odrasli velikokrat predolgo odlašamo z učenjem tujega jezika in potem bi radi vse osvojili skorajda čez noč. Pri otrocih je mnogokrat motivacija dobra ocena, dober končni uspeh ali obljubljeno kolo, telefon … Karkoli je naš motiv za učenje, pomembno je, da ga imamo vedno pred očmi. Če nimamo dovolj pomembnega oz. močnega motiva, pa sami sebi obljubimo nagrade: npr. ko bom osvojil želen nivo znanja ali predelal te knjige, grem z družino ali s prijatelji v Pariz, na Karibe … Oh, se že vidim pod Eifflovim stolpom ali pod kakšno palmo, kako naročam pijačo po francosko, angleško … Ko otrokom dajemo obljube, naj bodo to »dolgoročne« obljube: npr. ob koncu leta, če boš razred dobro izdelal, bomo šli v Gardaland ali boš dobil telefon. Mnogi starši se morda sedaj ne bodo strinjali z mano in bodo rekli, da se otrok ne sme učiti za obljube, ampak zase in za svoje bodoče življenje. Ampak dragi starši ali se tudi vi ne veselite vikenda, ko vas vaš partner povabi na krasno kosilo ali večerjo ali celo na kakšen koncert? Ženske se še posebaj lepo »nališpamo«, moški pa si celo uspejo obleči kakšno srajco ali lepšo majico − oboji pa se veselimo obljubljenega dogodka. Ko boste otrokom nekaj obljubili, naj to ne bodo le kratkoročne vsakodnevne obljube v stilu »Boš lahko igral igrice ali šel v kino.«, ampak jim postavite dolgoročno obljubo in cilj, saj vam bo v nasprotnem primeru ali zmanjkalo idej za vse možne obljube ali pa boste bankrotirali.

Zapisovanje besed

Mladi si zelo neradi zapisujejo stvari. Tudi če besede, ki so jo v nekem besedilu prebrali, ne razumejo, je običajno ne prepišejo v poseben zvezek, ampak si nad besedo napišejo samo prevod. Če želimo besedo ohraniti v spominu, je bolje, da jo prepišemo v poseben zvezek ali celo v svoj lasten slovarček ter seveda zraven zapišemo tudi fonetično izgovorjavo in prevod besede. Prevod besede, ki smo ga zapisali nekje nad besedo v besedilu na nekem listu, bomo kasneje – med vso množico listov – težko našli. Če pa bomo besedo zapisali v zvezek ali beležko, ki je namenjena samo zbiranju besed, bomo prevod seveda našli veliko hitreje in tudi besede bomo nato lažje ponavljali, saj bodo vse zbrane na kupu. Na ta način lahko kadarkoli, ko imamo malo časa (npr. v čakalnici pri zdravniku, ko čakamo na prijatelja, s katerim smo se dogovorili za kavo), pogledamo v naš slovar besed in jih ponovimo. Ko bomo besede ponavljali, jih ne ponavljajmo vedno po istem vrstnem redu, ampak enkrat pričnimo od zgoraj navzdol, drugič na sredini, tretjič od spodaj navzgor, enkrat na prvem listu, drugič na šestem listu našega slovarja itn. Če bomo ponavljali vedno po istem vrstnem redu, bomo ponavljali samo prvih deset besed, do ostalih pa ne bomo prišli nikoli.

Izboljšanje koncentracije in odmori

Koncentracija za učenje je pri vsakem posamezniku drugačna, eni se lahko zbrano učijo samo 20 minut, drugi celo uro ali več. Sami zase moramo ugotoviti, kako dolgo smo sposobni držati koncentracijo in kdaj nam ta pade na takšen nivo, da nam naše misli uhajajo. Ko naša zbranost pade, naredimo odmor, vendar pazimo, da ne bodo ti odmori predolgi in tudi ne prepogosti. Če bomo delali odmore vsakih 15 minut učenja, odmor bo pa dolg 10 minut, potem ne bomo efektivni. Če nam ne uspe držati koncentracije dlje kot 15−20 minut, potem je smiselno, da trajanje učenja postopoma podaljšujemo. Prvi sklop učenja naj traja morda 15 minut, drugi 20 minut in tako dalje. Na koncu se bomo lahko učili že celo uro in odmora sploh ne bomo pogrešali. Morda se bomo celo začudili, kako hitro je ura minila.

Teme, ki nas veselijo

Če se učimo tujega jezika, je vedno najbolje, da posegamo po temah, ki nas veselijo. Če nas npr. veseli padalstvo ali doseženi svetovni rekordi, si bomo besede veliko bolje zapomnili, če bodo le-te s področja, ki nas zanima. Če bomo brali besedila, ki nam jih vsiljujejo drugi, bomo kvečjemu dobili odpor.

Učenje s pomočjo televizije

Televizija je najenostavnejši in pogost medij, ki ga lahko koristimo za učenje tujih jezikov, zlasti angleščine. Veliko ljudi se je naučilo španščine iz priljubljenih španskih nadaljevank (ker so jih z zanimanjem in veseljem spremljali) in mnogo otrok se je angleščine ali nemščine naučilo med gledanjem risank. Otroci se ne naučijo zlahka jezika samo zaradi svoje mladosti in sposobnosti sprejemanja vsebin ter pomnjenja, ampak predvsem zaradi njihovega zanimanja oz. veselja in preprostega jezika, ki se uporablja v risankah. Nezanemarljivo pozitivno dejstvo, zakaj si otroci zapomnijo besede, je tudi to, da otroci isto risanko pogledajo večkrat ali v serijah, v katerih se uporablja podobno besedišče. Zraven tega otroci tudi velikokrat sprašujejo starše, kaj pomeni ta ali ona beseda, in starši jim tako nadomestijo slovar, po katerem moramo mi odrasli tako pogostokrat posegati.

Tudi odrasli se lahko zelo efektivno učimo s pomočjo televizije. Poiščimo si zanimive oddaje ali filme, v katerih govorijo razločno ter uporabljajo lep knjižni jezik. Zelo priporočljive so oddaje na kanalu National Geographic, in sicer iz več razlogov: nabor tem ali področij je zelo širok, tako da skoraj vsakdo lahko najde nekaj zase, govorci v teh oddajah uporabljajo slovnično pravilno angleščino (brez naglasa ali dialekta), oddaje nenehno ponavljajo. Torej, tudi če nimamo ogleda za nazaj, si lahko isto oddajo večkrat pogledamo, le po sporedu je treba malo pobrskati ali pa počakati kakšen dan ali dva. Ko bomo oddajo gledali, se skoncentrirajmo na poslušanje in se izogibajmo branju podnapisov – najbolje je, da si spodnji del televizije (samo za izbrano oddajo) prelepimo s časopisom ali papirjem. Osredotočimo se skratka na poslušanje in ne na branje prevodov. Šele ko bomo oddajo ponovno gledali, si dovolimo, da beremo podnapise in preverimo, koliko smo zares razumeli. Oddajo si lahko pogledamo tudi večkrat, si zapišemo nove besede ali vadimo izgovorjavo. Bolj bomo domiselni, bolj nas bo učenje veselilo. In čez nekaj časa bomo presenečeni, da razumemo skorajda vso oddajo. Gledanje televizije na ta način naj bo naš novi projekt.

Poslušanje pesmi

Vsakdo izmed nas ima svoje najljubše pesmi. Mnogokrat nam je kakšna tuja pesem všeč, a ne razumemo besedila, pa bi tako radi vedeli, o čem pesem govori. V času interneta in Youtuba sploh ni težava najti besedila pesmi. V iskalnik vpišemo naslov naše priljubljene pesmi in zraven napišemo lyrics in že bomo na ekranu lahko videli besedilo in zraven poslušali izbrano pesem. Ker nam je pesem ljuba, se bomo z veseljem naučili vsaj refrena, tako da ga bomo naslednjič, ko bo pesem na radiu, tudi znali zapeti. Ko se bomo naučili besedila pesmi ali vsaj refrena, se bomo naučili tudi novih besed. Te nam bodo zagotovo ostale v spominu, saj smo se učili z zanimamjem in veseljem.

Govorjenje s samim seboj / razmišljanje na glas

Morda se bo marsikomu ta nasvet zdel malo čuden ali pa nas bodo drugi označili za čudne, ko nas bodo slišali govoriti na glas. Če želimo to preprečiti (ker imamo pač malo čudno družino, prijatelje ali sodelavce, ki nas ne razumejo in ki bi od naših samogovorov nekaj odnesli), se pogovarjajmo s samim seboj v avtu, kopalnici, na treningu ali ob kakšnem drugem opravilu, ki ga opravljamo sami. Namesto, da naš dan premlevamo v slovenščini in si v maternem jeziku rečemo, kaj moramo postoriti, izrezimo to v angleškem ali katerem koli drugem tujem jeziku, ki se ga pravkar učimo. Če nečesa ne bomo znali povedati ali se ne bomo spomnili kakšne besede, si to zapišimo na list papirja ali vnesimo kot beležko v svoj telefon. Ob prvi priložnosti bomo nato nekoga vprašali za prevod stavka ali besede ali ga sami poiskali v slovarju. Vedno govorimo vsaj tako glasno, da bomo slišali svojo lastno izgovorjavo. To pomeni, da nikakor ne vodimo monologov samo v svoji glavi. Tisti, ki pišete dnevnike, poskusite zapisati kakšne misli tudi v tujem jeziku. Morda vam bo to postalo tako všeč, da boste zapisovali (ali govorili) vedno več v nematernem jeziku.

Učenje v dvoje

Na sprehod, na kolo, na fitnes ali na pivo vedno gremo raje z nekom kot pa sami. Mnogi se tudi raje učijo skupaj z drugimi, kar navsezadnje ni napačno, saj lahko npr. manj uspešni učenci prevzamejo učne navade in tehnike boljših učencev. Vendar pri učenju v dvoje ali v skupinah obstaja nevarnost, da ko se drugi ne uči, se tudi mi ne učimo. Torej, če moja prijateljica ne gre z mano na sprehod, tudi jaz ne bom šla. Prav je, da se učimo neodvisno od drugih in samostojno, saj ima vsak posameznik drugačne učne navade in hitrost pomnjenja oz. sprejemanja. Priporočljivo pa je, predvsem pri učenju tujega jezika, da imamo vsaj občasno ob sebi nekoga, ki jezik obvlada boljše od nas, preverja našo izgovorjavo, odpravlja naše napake. Zatorej, učimo se lahko sami, ampak včasih se sestanimo s kakšnim predavateljem, sošolcem ali prijateljem, ki nas usmerja. Sprehod s prijateljem je torej lahko v angleščini ali katerem koli drugem tujem jeziku, ki se ga pravkar učite. Če je naše znanje jezika boljše kot prijateljevo, pa bodimo mi učitelji, tudi na ta način se sami veliko naučimo. Če nimamo tovrstnih prijateljev, obstajajo jezikovne šole, ki ponujajo individualne ure učenja. Na takšnih urah si bomo upali vprašati vse, kar nas zanima in tudi strah pred govorjenjem bomo izgubili, saj nismo v skupini, v kateri bi se nam nekdo potihoma smejal, ko bi povedali kaj narobe.

Tujina

Potovanja, šolanje ali bivanje v tujini je zagotovo najboljši način učenja tujih jezikov. Ta metoda je najboljša, ker smo nenehno v stiku s tujim jezikom v najrazličnejših situacijah in z različnimi govorci. Tečaji v tujini pa niso samo dragi, še čas si moramo vzeti. Kdo od nas odraslih pa ima čas, da bi v tujini dva meseca ali več obiskoval tečaj tujega jezika? Pravzaprav ni treba odditi v tujino, saj je mnogo tujcev že prišlo v Slovenijo. Če nam uspe najti kakšnega tujca, ki ga učimo slovenskega jezika, on pa nas v zameno uči npr. angleščino, je to zagotovo idealen način učenja, v katerm bosta uživala oba. Če vam tujca, s katerim bi trenirali tuji jezik, ne uspe najti, učenje z naravnimi govorci oziroma t. i. native speakerji ali z učitelji, ki so se izobraževali in živeli v tujini, ponujajo jezikovne šole. Včasih je celo lažje (vsaj v začetni fazi učenja), da učitelj govori tudi slovensko, saj bomo njegove razlage zagotovo bolje razumeli v svojem maternem jeziku kot pa v tujem.

Ponavljanje in preverjanje osvojenega znanja

Osnova vsakega učenja je, da stvari ponavljamo tako dolgo, dokler jih ne osvojimo. Tenisač bo neštetokrat udaril žogo čez mrežo (ali tudi v mrežo), preden bo osvojil serviranje in prav tako je tudi pri učenju besed. Zagotovo si besede ne bomo zapomnili, če jo bomo slišali samo enkrat, ampak jo bomo morali zapisati in kar nekajkrat ponoviti, preden jo bomo varno uporabili v stavku ali razumeli njen pomen. Usvajanje in pomnjenje besed je ključnega pomena pri učenju jezikov. Nič nam namreč ne pomaga, če znamo vsa slovnična pravila na pamet, če je naše besedišče revno. In kako si besede najbolje zapomnimo? Z zapisovanjem oz. prepisovanjem le-teh, z branjem zgodb ali knjig in s komunikacijo.

Miselni vzorci, podčrtovanje, označevanje z barvami

Nekateri se učijo s pomočjo miselnih vzorcev (učenje v oblakih), drugi delajo kratke povzetke, tretji si stvari raje samo podrčrtujejo ali označujejo z barvami, nekdo pa bo morda samo bral učno čtivo. Ne glede na to, kakšen način učenja bomo izbrali, dejstvo je, da če si stvari zapišemo, si jih tudi bolje zapomnimo. Zato ne oklevajmo pri izpisovanju besed, posameznih stavkov ali misli.

Občutek sramu

Verjetno vsakdo izmed nas pozna ta občutek, ko nečesa ne upamo povedati na glas, ker se bojimo, da se nam ne bodo smejali oz. da bomo povedali kaj narobe. Odrasli vedno želimo povedati vse pravilno, medtem ko otroci izrečejo besede ali stavke, ne da bi pomislili, ali je to prav ali narobe. V teh primerih se lahko zgledujemo po naših najmlajših. Več si bomo upali povedati, čeprav bo narobe, prej bomo v našem znanju napredovali. Tudi če se nam bodo smejali, ko bomo telebnili kaj neumnega, nič zato! Ravno iz tega se bomo največ naučili in verjetno te napake ne bomo več ponovili.

Ali ni prijeten občutek, ko gremo v tujino in se znamo pogovarjati v dotičnem jeziku, ali ko spoznamo tujca, s katerimi vodimo prijetno konverzacijo v njegovem jeziku? Znanje jezikov nam daje samozavest in nam odpira vrata tako v zasebnem kot poslovnem življenju. Naj nam nam vsi ti nasveti dobro služijo in pomagajo na naši poti. Več o nasvetih za učenje tujih jezikov si lahko preberete na blogu na: www.ontario.si

 

mag. Ksenija Kozar

Objavljeno v štajerski Tednik, avgust 2018